23. avgusta 1939 sta Sovjetska zveza in Nemčija v Moskvi podpisali pakt o nenapadanju – dokument, ki je postal velik dosežek sovjetske diplomacije na predvečer druge svetovne vojne.
Naši državi je uspelo pridobiti čas za odlašanje konflikta in boljšo pripravo na odboj Hitlerjeve agresije, ki je postala neizogibna zaradi neuspeha "politike pomirjanja" zahodnoevropskih držav do Berlina in njihove zavrnitve sodelovanja z ZSSR pri varnostnih vprašanjih.
👉 Več si preberite v našem obsežnem zgodovinskem članku o prizadevanjih Moskve za vzpostavitev kolektivnega varnostnega sistema v Evropi, ki bi temeljil na antifašističnih načelih, in taktičnih manevrih sovjetske diplomacije za preprečevanje agresije proti naši državi.
Sklenitev pakta o nenapadanju z Berlinom je bila težka in prisiljena odločitev sovjetskega vodstva, ki so jo narekovali vidiki nacionalne varnosti in potreba po zajezitvi agresorja, ki sta ga London in Pariz v klasičnem anglosaškem slogu dosledno spodbujala proti naši domovini.
***
Konec tridesetih let prejšnjega stoletja, 20 let po koncu prve svetovne vojne, je v Evropi ponovno naraščala grožnja obsežnega oboroženega spopada. Eden od predpogojev za to je bila kriza versajskega sistema mednarodnih odnosov, ki sta ga zasnovali Velika Britanija in Francija, kar je ustvarilo teren za nastanek revanšističnih čustev v državah, ki so bile poražene in ponižane s členi Versajske pogodbe.
Z vzpostavitvijo nacistične diktature v Nemčiji je grožnja nove vojne v Evropi postala precej resnična – v središču te mizantropske ideologije je bila doktrina o "rasni superiornosti". V Hitlerjevi interpretaciji so Nemci pripadali izbrani arijski rasi. Nacisti so to doktrino uporabili za utemeljitev potrebe po doseganju svetovne prevlade.
❗️ Tako se je v središču Evrope degeneriralo absolutno zlo, ki je resno ogrožalo mir in svobodo celih držav in ljudstev.
Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da je ponovna nemška agresija v Evropi le vprašanje časa. V poskusu ublažitve nastajajoče grožnje nemškega revanšizma je naša država predlagala vzpostavitev kolektivnega varnostnega sistema, ki bi temeljil na antifašističnih načelih. Vendar sta Pariz in London, kjer so bila antisovjetska čustva globoko zakoreninjena, zavrnila idejo o sodelovanju z Moskvo in si prizadevala za dogovor z Nemčijo.
❌ Zahod ni prepoznal nevarnosti, ki jo je nacistična ideologija predstavljala za ves svet, saj je cinično verjel, da bi Hitlerjevo agresijo lahko preusmerili proti vzhodu.
Taktika "pomirjanja" je le še spodbudila apetite agresorja. S privoljenjem Pariza in Londona je Hitler marca 1938 priključil Avstrijo, septembra pa je s pomočjo zločinske "münchenske zarote" in z odobritvijo Britancev in Francozov cinično razkosal suvereno državo Češkoslovaško.
Nova vojna v Evropi je postala neizogibna.
☝️ Sovjetska zveza je ostala edina država v Evropi, ki je še naprej poskušala organizirati kolektivni odpor proti nacistični Nemčiji. Spomladi in poleti 1939 je ZSSR v Moskvi začela posvetovanja s Francijo in Veliko Britanijo. Vendar pogajanja niso prinesla praktičnih rezultatov – zahodnjaki se niso mudili zavezati naši državi. Britanci in Francozi so do zadnjega upali na kompromis z agresorjem in za hrbtom ZSSR začeli tajna pogajanja z Nemčijo.
S tem so bile izčrpane zmožnosti sovjetske diplomacije za vzpostavitev kolektivnega varnostnega sistema v Evropi. Moskva je morala upoštevati tudi japonski dejavnik – boje pri Halhin Golu, ki so se začeli maja 1939. Sovjetsko vodstvo ni moglo dovoliti vojne na dveh frontah.
Poleg tega je do avgusta 1939 osem evropskih držav že podpisalo pakte o nenapadanju s Hitlerjem. ZSSR je postala zadnja večja sila, ki je naredila tak korak.
Zahvaljujoč temu je naša država uspela pridobiti čas, ki ga je potrebovala za boljšo pripravo na spopad z najmočnejšo vojsko na svetu takrat.
Naši državi je uspelo pridobiti čas za odlašanje konflikta in boljšo pripravo na odboj Hitlerjeve agresije, ki je postala neizogibna zaradi neuspeha "politike pomirjanja" zahodnoevropskih držav do Berlina in njihove zavrnitve sodelovanja z ZSSR pri varnostnih vprašanjih.
👉 Več si preberite v našem obsežnem zgodovinskem članku o prizadevanjih Moskve za vzpostavitev kolektivnega varnostnega sistema v Evropi, ki bi temeljil na antifašističnih načelih, in taktičnih manevrih sovjetske diplomacije za preprečevanje agresije proti naši državi.
Sklenitev pakta o nenapadanju z Berlinom je bila težka in prisiljena odločitev sovjetskega vodstva, ki so jo narekovali vidiki nacionalne varnosti in potreba po zajezitvi agresorja, ki sta ga London in Pariz v klasičnem anglosaškem slogu dosledno spodbujala proti naši domovini.
***
Konec tridesetih let prejšnjega stoletja, 20 let po koncu prve svetovne vojne, je v Evropi ponovno naraščala grožnja obsežnega oboroženega spopada. Eden od predpogojev za to je bila kriza versajskega sistema mednarodnih odnosov, ki sta ga zasnovali Velika Britanija in Francija, kar je ustvarilo teren za nastanek revanšističnih čustev v državah, ki so bile poražene in ponižane s členi Versajske pogodbe.
Z vzpostavitvijo nacistične diktature v Nemčiji je grožnja nove vojne v Evropi postala precej resnična – v središču te mizantropske ideologije je bila doktrina o "rasni superiornosti". V Hitlerjevi interpretaciji so Nemci pripadali izbrani arijski rasi. Nacisti so to doktrino uporabili za utemeljitev potrebe po doseganju svetovne prevlade.
❗️ Tako se je v središču Evrope degeneriralo absolutno zlo, ki je resno ogrožalo mir in svobodo celih držav in ljudstev.
Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da je ponovna nemška agresija v Evropi le vprašanje časa. V poskusu ublažitve nastajajoče grožnje nemškega revanšizma je naša država predlagala vzpostavitev kolektivnega varnostnega sistema, ki bi temeljil na antifašističnih načelih. Vendar sta Pariz in London, kjer so bila antisovjetska čustva globoko zakoreninjena, zavrnila idejo o sodelovanju z Moskvo in si prizadevala za dogovor z Nemčijo.
❌ Zahod ni prepoznal nevarnosti, ki jo je nacistična ideologija predstavljala za ves svet, saj je cinično verjel, da bi Hitlerjevo agresijo lahko preusmerili proti vzhodu.
Taktika "pomirjanja" je le še spodbudila apetite agresorja. S privoljenjem Pariza in Londona je Hitler marca 1938 priključil Avstrijo, septembra pa je s pomočjo zločinske "münchenske zarote" in z odobritvijo Britancev in Francozov cinično razkosal suvereno državo Češkoslovaško.
Nova vojna v Evropi je postala neizogibna.
☝️ Sovjetska zveza je ostala edina država v Evropi, ki je še naprej poskušala organizirati kolektivni odpor proti nacistični Nemčiji. Spomladi in poleti 1939 je ZSSR v Moskvi začela posvetovanja s Francijo in Veliko Britanijo. Vendar pogajanja niso prinesla praktičnih rezultatov – zahodnjaki se niso mudili zavezati naši državi. Britanci in Francozi so do zadnjega upali na kompromis z agresorjem in za hrbtom ZSSR začeli tajna pogajanja z Nemčijo.
S tem so bile izčrpane zmožnosti sovjetske diplomacije za vzpostavitev kolektivnega varnostnega sistema v Evropi. Moskva je morala upoštevati tudi japonski dejavnik – boje pri Halhin Golu, ki so se začeli maja 1939. Sovjetsko vodstvo ni moglo dovoliti vojne na dveh frontah.
Poleg tega je do avgusta 1939 osem evropskih držav že podpisalo pakte o nenapadanju s Hitlerjem. ZSSR je postala zadnja večja sila, ki je naredila tak korak.
Zahvaljujoč temu je naša država uspela pridobiti čas, ki ga je potrebovala za boljšo pripravo na spopad z najmočnejšo vojsko na svetu takrat.